Slovenska Bistrica

Slovenska Bistrica je eno starejših mest v Sloveniji. Spanheimi so bili v prvi polovici 13. stoletja prvi znani lastniki kraja. Prvotno naselje se je razvilo na stičišču cest v smereh današnjega Ptuja, Maribora in Celja.

Poselitev sega že v antično in še v starejša obdobja. V srednjem veku se je širilo iz prvotnega Gradišča v prostor današnje poselitve. Prvi pisni dokument izhaja iz leta 1227, kjer se kraj imenuje Fvstritz – Bistrica. Ime Slovenska je mesto pridobilo šele leta 1565. Mestne pravice je kraj dobil do leta 1313.

Med turškimi napadi in tremi požari, ki so mesto vsakokrat upepelili, je Slovenska Bistica utrpela veliko škodo. Večina stavb zaradi požara izhaja iz 18. stoletja. Med najznamenitejšimi kulturnimi spomeniki oziroma spomeniški območji so: nekdanji hotel Beograd, cerkev Marije sedem žalosti in minoritski samostan, rotovž, nekdanji mestni dvorec, župna cerkev sv. Jerneja, Slomškov dom, Marijino znamenje iz leta 1771 na Trgu Alfonza Šarha, kamniti most čez Bistrico, grad Slovenska Bistrica, stavba nekdanje hranilnice, sodna palača, Graslov stolp in druge.

Na področju naravne dediščine sta najpomembnejšimi grajski park in kostanjev drevored v Kolodvorski ulici. Najstarejši del Slovenske Bistrice je Gradišče. Danes je mesto upravno, gospodarsko in kulturno središče pokrajine med Halozami in Pohorjem.

Ima približno 8000 prebivalcev. Ob mestu se razvija industrijska cona s številnimi dejavnostmi. Pomembna panoga v okolici mesta je kmetijstvo, med panogami še posebej vinogradništvo in sadjarstvo.